Dežnik odpelje me daleč stran.

Dogaja se zgodba o dežnikih, ki so izgubili svojega lastnika ter zgodba o gospe, ki je rešiteljica zamnoge pokvarjene dežnike ter njihova največja oboževalka.
Začelo se je s sprehodom potem, ko je dež končno ponehal. In, kar sem opazila, je nenehno bodlo v oči. Zavrženi dežniki. Pokvarjeni. Pomendrani. V smeteh. Na tleh. V vseh možnih barvah. In tako se je ta zgodba ponavaljala. Po vsakem dežju, sem našla kakšen zavržen dežnik. In seveda sem svoje opazovanje spravila na najvišji možni nivo.

Postala sem lovilka na dežnike, ki so izgubili svojega lastnika. Da imamo pametne telefone je krasna prednost, ker lahko v vsakem trenutku in prostoru ujamem v objektiv točno tisti dežnik, ki ga srečam na poti. In, priznam, postala sem kar odvisna od vseh teh možnih podob, predvsem pa od iskanja kakšnega novega motiva zavrženega dežnika.
Povsod ležijo, v mestu, na travniku, v Benetkah, v rekah, v morju, na vasi, v gorah … vedno in povsod se najde nekdo, ki je očitno končal svoje prijateljstvo s svojim varuhom pred dežjem.

Zgodilo se je, da sem hodila po Trubarjevi ulici in v nekem trenutku opazila vrata in nad njimi dežnik. In sem se ustavila ter opazila prostor, ki je bil poln dežnikov. Takih, že rabljenih, vendar ne zavrženih. In v naslednjem momentu še gospo, ki te dežnike sprejema v popravilo. In takoj me je preplavilo navdušenje na kontrastom tega, kar sem jaz videvala in konstantno fotografirala.

Marija Lah je njeno ime, delavnico je podedovala po svojem očetu. Tudi ljubezen do dela z dežniki. Njene roke imajo za sabo že kar nekaj let popravljanja teh dežnih zadevic. V svojem pripovedovanju o delu, o ljudeh, o delavnici, Marija pokaže svoje navdušenje ter strast do dela. V Ljubljani je samo ona, ki se ukvarja s to dejavnostjo. Najin pogovor je bil res zanimiv, vmes so prihajali ljudje po svoje dežnike. Ko sem poslušala kako jim je razložila pravilno ravnanje z njimi, sem imela občutek, kot da govori o najbolj pomembni stvari na svetu.
Pokazala mi je svoje orodje, s katerim vsakodnevno rokuje. Pokazala mi je kako poteka popravilo nekega dežnika. In pokazala mi je tisti pravi odnos do dela, ki ga opravljaš in ga imaš iskreno rad.

In kam sedaj? Naprej. Po dežju, na lov na nove podobe zavrženih dežnikov in po kakšen finem slučaju tudi na kakšen pogovor še s kom, ki v svetu hitre potrošnje ter še hitrejše menjave, ohranja idejo po » LAHKO TUDI POPRAVIMO ».