Ljubezen in strast. To je teater.

V teh sijočih, poletnih vročicah se organizirano odpravimo kam daleč stran. Čeprav svojemu umu ne moremo ubežati, sprememba okolja, sploh kakšen pobeg v mojstrovine narave, med soteske, borovce ali na stekleno morsko gladino se rado zgodi, da se skrbi, namišljene grozljive zgodbe v glavi, razblinijo. Tudi Hitchcock gre lahko kdaj na dopust in utihne.

Obstajajo pa drugačne zgodbe, take, ki nas navdihujejo in dvigujejo, izvabijo nasmeh, prikličejo dobro voljo in na kup zberejo prijatelje. Take, ki živo ropotajo po odrskih deskah, sprožajo debate ob zaključku in na koncu tvorijo lepe spomine.

Meta Černe in Katja Fajdiga delujeta pod streho najstarejšega ljubiteljskega gledališča v Evropi (1920) tj. Šentjakobsko gledališče Ljubljana. O ljubezni in strasti v nadaljevanju.

Kdaj je vzklila želja po igralstvu?

Katja: Ko sem nekako v družini prevzela vlogo “dvornega norčka”, jokerja, zabavljača. Bilo mi je okoli 20 let. Pa mi je mami svetovala, da bi se mogla vpisat v kak teater. In sem tako svojo veselo in zabavno energijo začela deliti izven meja svoje domače hiše. Gledališki prag sem prestopila v sezoni 2002/2003 in tako postala članica in del Šentjakobskega ansambla.
Meta: Željo po igralstvu sem čutila že zelo dolgo, ampak je le tiho tlela, splet dogodkov, ki se je povezal, ko sem recimo nekoč na avtobusu sedela poleg ženske, ki je ponavljala tekst, na katerem je pisalo Šentjakobsko gledališče in ko je bila potem še nova sodelavka v študentski službi članica Šentjakobskega gledališča pa me je dokončno pripeljalo do pravega odra.

Kdaj sta začutili, da vama igranje predstavlja strast?

Katja: Takoj, morda še predno sem stopila na pravi oder. So bile tudi prireditve oz. bolje rečeno rojstni dnevi, kjer sem nekako prevzela “program” pod svoje okrilje. Gre predvsem za način, kako sem povedala oz.podala informacijo, anekdoto, dogodek. In kako so ljudje na drugi strani to sprejeli. V poslovnem svetu bi rekli, da gre za win win combination. Jaz dam veselje in energijo, oni meni zadovoljstvo in poklon. Recept katerega sem posredovala je do zdaj nekako vedno “špilav”.
Meta: Igrati sem začela pri 23 letih in skozi leta se je ljubezen do igre in gledališča samo se poglabljala. Z vsako novo vlogo, z vsakim raziskovanjem, ko vmes že skoraj obupaš, ko vsakič misliš, da ti tokrat pa le ne bo uspelo pričarati želenega lika, se zgodi neka čarovnija in predstava zaživi in takrat se strast in veselje do igre pomnožita.

Koliko časa porabita, da se pripravita za vlogo, koliko vaj je potrebnih?

Katja: Odvisno od vrste študija oz. predstave in seveda tudi koncepta katerega se poslužuje režiser. A približno 2 meseca dela oz. vaj v povprečju zavzame predstava. 3x na teden po 4h, zadnjih 14 dni pa vsak dan oz. vsak večer.
Meta: V gledališču vadimo predstavo približno dva meseca, kar je vsega skupaj nekih štirideset vaj. Od velikosti vloge pa je potem odvisno tudi, koliko dela je potrebno vložiti doma, saj si včasih zaradi količine teksta ne uspeš vsega zapomniti samo na vajah.

Ali imata tremo pred nastopom?

Katja: Imam, a vsakič, ko stopim gor in se začne zares, le ta ugasne.
Meta: Največjo tremo imam na dan premiere, kjer včasih pred začetkom predstave čutim ogromno kepo v želodcu, ampak se večinoma razblini v trenutku, ko stopim na oder. Manjša trema mi ostane in jo imam pred vsako ponovitvijo, ampak se mi zdi koristna, ker te ohranja zbranega in prisotnega v trenutku.

Kdaj lahko pričakujemo naslednjo predstavo oz. na čem sedaj delata?

Katja: Oktobra sledi premierna uprizoritev Obisk stare gospe, kjer mi je Gojmir Lešnjak zaupal glavno vlogo. Tega podviga se že močno veselim.
Meta: V prihodnji sezoni se mi obeta premiera predstave Sen, v reziji Natase Barbare Gračner, ki bo zame po dolgem času pod žensko taktirko, česar se že zelo veselim.

Katere so slabe in dobre strani igralstva, kot poklica?

Katja: Tukaj ne bi izhajala iz sebe ampak kako nasploh vidim igralstvo. Slaba – ničkolikokrat zavrnjen, pa če si še toliko želiš, ogromno povpraševanja a žal manj ponudbe, odrekanje, žrtvovanje, vpliv medijev in s tem povezano pomanjkanje zasebnosti. Dobra – transformiranje v toliko različnih vlog, da človek sam sebi dokaže kaj zmore, ko najde v sebi toliko figur, potovanja, spoznanje novih ljudi, kultur, običajev, obisk velikih kulturnih in športnih prireditev.
Meta: Pri igralstvu nimaš občutka, da delaš, obkrozen si s kopico ljudi, ki jim je to večinoma v zabavo, vloge te prisilijo, da delaš spremembe, tako da se ne ponavljaš in delo te sili v fizično aktivnost. Slabe strani igralstva pa so pozno zaključene vaje, natrpan urnik, malo časa za ostale stvari, ki te v življenju prav tako veselijo.

Kakšen nasvet bi dali mladim, nadobudnim začetnikom?

Katja: Življenje ni potica. Vsak padec, pa tudi ne pomeni konec. Slaba izkušnja boli in te potre. Tega čustva ne potlači in ga ne zanikaj, sprejmi ga. Bodi prepričan, da boš prav zaradi njega nekoč, nekdaj močnejši. Bodi zvest sebi. In glej v svet z široko odprtimi očmi. Nikoli ne veš kje in kdaj prav tebe nekdo pocuka za rokav in reče: Tebe hočem…..
Meta: Mislim, da je zgodba vsakega posameznika popolnoma drugačna, ljudje smo si tako različni in vsak si mora sam napisati svojo pot, mogoče bi izpostavila edino ravnovesje, ki je pomembno pri vsaki stvari v življenju, tako tudi v igralstvu.

Obstaja kakšna smešna anekdota in zaodrja ali pa celo odra?

Katja: A seveda, jih je kar nekaj, a najprisrčnejše izhajajo iz predstave kjer sva z Meto tudi skupaj nastopali. To je bila za mene ena najlepših predstav. Prigod pa tudi ogremno.
Meta: S Katjo si deliva nekaj smešnih trenutkov na in za odrom, najbolj sta mi v spominu ostala dva dogodka in sicer, ko je igralka na odru zamenjala ime psičku, ki naj bi ga imeli v predstavi, so nam vsem popokale zavore in smo prasnili v glasen krohot, v drugi situaciji pa so kolega za odrom mučili vetrovi, kar se je slisalo do zadnje vrste v dvorani in nam na odru povzoračalo napade smeha.