Praznik slovenske kulture?

Takoj na začetku čestitam vsem letošnjim nagrajencem! Veliki Prešernovi nagradi za življenjska opusa prejmeta literat in esejist Boris A. Novak ter koreograf, baletni plesalec in režiser Janez Mejač. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli Boris Gaberščik (fotograf), Marko Brdar (direktor fotografije), Simona Semenič (dramatičarka in performerka), Valentina Turcu (koreografinja), Maja Smrekar (intermedijska umetnica) in Matej Puc (igralec).

8. februarja praznujemo že od leta 1945 naprej. Praznik slovenske kulture. Res, lepo se sliši. Pa se res v slovenskih domovih in dvodomnem parlamentu praznuje in časti kulturo?

Dvigujemo čaše in častimo naše velikane, ki bogatijo um in duha. Vsa družina sedi pred televizijskimi ekrani in spremlja državno proslavo, katere osrednji del je podelitev najvišjih priznanj Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti v Republiki Sloveniji, Prešernove nagrade ter nagrade Prešernovega sklada.
Otroci veselo ploskajo in vihrajo s svojimi zastavicami ter po družbenih omrežjih čivkajo #slovenijaimakultitalent. Oča ponosno maha s svojim šalom na katerem je izvezena prva vrstica Zdravljice. Mati ali pa pač očetov življenski partner ravno trosi cimet po sveže pečenih Pečjakovih rogljičkih.
V reklamnem bloku Boris Gaberščik kupuje sir pri sosedu, Simona Semenič akrobatsko manevrira z internetnim in mobilnim omrežjem in Valentina Turcu samozavestno in varno pleše z novo linijo ženskih vložkov.

Nekako tako bi mogoče izgledalo, če bi se naši kulturniki z ritjo drajsali po kakšnih velikankah ali letalnicah. Pa ne mislim nič slabega o naših vrlih športnikih, naj brcajo, mečejo in skačejo kolikor jim srce poželi. Gre za izražanje interesa za kulturo in podpiranje le-te. Kulturniki pač niso zvezde in niso profitabilni, ustvarjajo nekje v svojih ateljejih in nikogar, razen stroke, na zanima kaj dosti kaj počnejo.

Podeljevanje nagrad naj bi ovrednotilo ter spodbujalo vrhunsko ustvarjalnost. O tem, kateri ustvarjalci so iz sebe, kljub nizkemu proračunu, uspeli iztisniti vrhunske umetniške dosežke, odloča petnajstčlanski Upravni odbor Prešernovega sklada. Trenutno odbor vodi režiser in pisatelj Vinko Möderndorfer. Lani in letos so imena prejemnikov dali v javnost že sredi januarja, ravno zato, da bi mediji imeli več časa se posvetiti prav vsem ter, da bi bila zadeva aktualna dlje časa. Če jim bo uspelo, ne vem.

Med drugim je v svojem lanskoletnem govoru na državni proslavi Möderndorfer izpostavil: “Slovenska umetnost ne more preživeti sama na tako imenovanem svobodnem kapitalističnem trgu. Nikoli ne bo dobičkonosno podjetje. Takšna je pač usoda majhnih narodov. Edino pravo bogastvo takšnih narodov je umetnost. Pravzaprav, če smo iskreni, je umetnost še edina reč v tej deželi, ki je še zares naša. Vse ostalo se izgublja v nič.”

ter

“Umetniki, ki so v svojem življenju ustvarili na desetine knjig, na stotine slik, množico skladb, ki so na odrskih deskah pustili življenje, danes padajo med socialne probleme in delijo svojo bedo z opeharjenimi delavci, upokojenci in brezdomci. Država, ki tako počne s svojimi ustvarjalnimi ljudmi, nima prihodnosti.”

Mislim, da ni potrebno, da ja človek neke vrste “umetniška duša”, da bi se ga potemtakem umetnost lahko tudi sveto dotaknila, pobožala ali pa celo premaknila. Umetnost je raznovrstna in razvejana čez širok spekter različnih področij in verjamem, da ni nihče prav popolnoma imun. Naj vas kaj premakne in prebliskne tega 8.2. in še mnogokrat. Pa na zdravje!