Prešeren in njegov podmladek.

Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prve prejmejo ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico.

Nagrado Prešernovega sklada pa ustvarjalci prejmejo za pomembne umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo in pomenijo obogatitev slovenske kulture.

Slovenska kulturna zakladnica je sila bogata in polna zgodb o vztrajnosti, iskanju samega sebe, iskanju priložnosti in ljudi, ki govorijo isti jezik ter prisustvujejo pri udejanjanju in materializiranju najglobljih sanj in norih idej. Priča o ljudeh polnih zagona, brezkompromisa in svojstvenosti.

Delo v kulturni sferi je po večini zelo nestanovidno. Giblješ se od enega do drugega projekta brez vedenja, kaj boš po zaključku, iz sebe grebeš ustvarjalnost brez katarze, podpisuješ nesramno obdavčene avtorske pogodbe.

Za vsemi nagrajenci se vali opus izjemnih dosežkov in dih jemajočih projektov. Verjetno so kdaj pomislili in rekli, da česa ne zmorejo, da so jih kje pri kakšnem delu “preskočili”, da so nekaj želeli pa jim ni uspelo i.t.n. Vendar danes so tu predvsem zato, ker niso obupali, niso popustili pod takšnimi in drugačnimi pritiski, bili so sposobni videti prihodnost in hrabro iti za tem.

Od prvotnega navdiha od ideje, ki se utrne ravno preden utoneš v globok sen pa do izvedbe, uprizoritve je dolga, včasih trnova pot. Potrebno je predvsem veliko poguma, zaupanja vase, odločnosti in imeti sposobnost vizionarskega pogleda.

Vizionar je sposoben videti nekaj česar drugi ne. Zato velikokrat na začetku stoji sam. Da smo sposobni preusmeriti pogled iz trenutnih okoliščin in trenutne realnosti v končni produkt, pa naj se ta trenutek zdi še tako nemogoče in sanjavo. Dati sebi priložnost in uvideti dejstvo, da se vse spreminja, tudi okliščine. Tako ali drugače, mogoče nam v prid mogoče pa ravno obratno. Zato, zato nikoli ne recite, da je nekaj nemogoče.

Upravni odbor Prešernovega sklada, ki mu predseduje Vinko Möderndorfer, je prvič v zgodovini podelil kar nekaj nagrad za dosežke na filmskem področju.

Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejme režiser, scenarist, producent, publicist in pedagog Filip Robar Dorin. Podpisal je najmanj 30 dokumentarnih in igranih filmov, je avtor 15 portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev ter desetih celovečernih igranih in dokumentarnih filmov. Na svoji ustvarjalni poti je ustanovil prvo neodvisno filmsko produkcijo v Jugoslaviji Filmske alternative ter nekaj časa vodil Filmski sklad. Ali ta človek sploh spi?

K filmski ustvarjalnosti je pomembno prispevala tudi letošnja prejemnica velike nacionalne nagrade za umetnost kostumografka in scenografka Bjanka Adžić Ursulov. Izjemen avtorski opus, ki ga gradi že štiri desetletja, obsega kostumografije za več kot dvesto gledaliških, opernih in baletnih uprizoritev ter vrsto filmov, pa tudi na desetine scenografij.

V utemeljitvi nagrade so krasno zapisali: “Izjemno lucidna bralka dramske literature ima redek dar, da zna v dramskem besedilu dekodirati nevidne dramaturške vozle in jih izvirno preliti v kostum.”

6 nagrad Prešernovega sklada so letos prejeli: igralka Maruša Majer za vlogo v filmu Janeza Burgerja Ivan (ter za ustvarjene vloge v zadnjih treh letih).

Animator Dušan Kastelic za kratki film Celica iz leta 2017, ki je pobral več nagrad tako doma kot v tujini. Verjetno je najbolj znan po kratkem animiranem filmu »Čikorja an’ kafe« narejen po motivih pesmi Iztoka Mlakarja, s katerim je požel uspeh doma in v tujini. To je bil tudi njegov prvi film, s katerim se mu je uspelo uvrstiti v širši izbor za Oskarje.

Celica/ The Box 13min, kratki animirani film.
V majhni celici so natlačena čudna bitja s plosko glavo, ki dneve preživljajo v zdolgočasenem dremežu. Nekega dne med njimi iz drobne sadike vzklije bitje, ki je zelo drugačno od njih; polno življenja in energije je! Medtem ko odrašča, gre s svojimi vragolijami sosedom čedalje bolj na živce. Dokler jim nekega dne dobesedno ne zraste prek glave …

Pesnik Jure Jakob za pesniško zbirko Lakota. Je magister primerjalne književnosti, nagrajeni pesnik in esejist. Leta 2004 je za prvenec Tri postaje prejel nagrado zlata ptica, leta 2016 pa za knjigo esejev Hiše in drugi prosti spisi kritiško sito in nagrado Marjana Rožanca. Podpisal je še zbirke Budnost (2006), Zapuščeni kraji (2010) in Delci dela (2013).

Skladatelj Tomaž Svete za skladbo Koncert za dve violini in godala ter operi Ada in Antigona.

Zborovska dirigentka Martina Batič. Pet let je vodila zbor SNG Opera in balet Ljubljana. V zadnjih treh letih se je posvetila petim vrhunskim zborom – Komornemu zboru RIAS v Berlinu, Zboru Srednjenemškega radia iz Leipziga, Zboru Slovenske filharmonije, Zboru Švedskega radia in Mešanemu pevskemu zboru francoskega nacionalnega radia, ki ga od septembra lani tudi vodi.

Arhitekta Aljoša Dekleva in Tina Gregorič Dekleva za dela zadnjih treh let, denimo slovenski paviljon Dom v Arzenalu na bienalu v Benetkah leta 2016 in objekt Univerzitetnega kampusa Livada v Izoli.

Čestitke vsem!